Režija: Oliver Stone
Scenarij: Quentin Tarantino, David Veloz in Oliver Stone
Igrajo: Woody Harleson, Juliette Lewis, Tom Siezmore, Tommy Lee Jones, Robert Downey Jr., idr.

PRO
Rojena morilca je nedvomno ena največjih mojstrovin Oliverja Stona, ki se izvrstno vklopi v njegov opus razkrivanja povezave med norostjo in nasiljem. To je načeloma iskal v vietnamski vojni (Platoon – vod smrti, Rojen 4. julija) in ameriški politiki (Salvador, JFK, Nixon), a jo je našel tudi v prvem scenariju Quentina Tarantina (Šund, Ubila bom Billa). Sama zgodba morilskem paru temelji na dveh legendarnih zgodbah novejše ameriške zgodovine – Charles Starkweather in Caril Fugate sta leta 1957 pobila 11 ljudi v dveh mesecih (in se pojavila še v filmu Badlands ter pesmi Bruca Springsteena), Bonnie Parker in Clyde Barrow pa sta tako ali tako večni legendi. Tarantino je v scenariju ti dve zgodbi združil, prenesel v sedanjost in začinil še z nekaterimi drugimi resničnimi morilci ter urbanimi legendami. Stone je to nadgradil z nadrealističnimi vložki, ki nakazujejo kje se konča razum in začne norost ter povsem sprevrženo romantiko. Film nas povsem potegne v akcijo, v glavi psihopatskega para ter običajno še bolj psihopatskih policistov na lovu za njima in preko teh vpogledov poda eno močnejših družbenih kritik devetdesetih. Rojena morilca nikakor ni film, ki vas bo pustil ravnodušne in vam dovolil, da preprosto preklopite na drug kanal po koncu – to stori že sam v zaključnih sekvencah.

CONTRA
Čeprav se je Oliver Stone izkazal kot izjemen režiser z odličnim čutom za pripovedovanje zgodb v filmih kot sta Wall Street in Platoon – vod smrti, pa v Rojenih morilcih odplava v neke psihedelične vode s katerimi skuša prikriti pomanjkanje človeške zgodbe ter omiliti poplavo nasilja, ki dobesedno tolče iz filma. Zgodba Quentina Tarantina (Šund, Stekli psi) je prenapihnjena in ohlapna, kar je sicer njegova značilnost, vendar jo Tarantino kot režiser zna speljati in celo prepričati gledalca, da so ti fantastično ploski liki resnični. Stone pri tem pogrne, saj svoj realistični pristop zamenja za nadrealizem, ki na pogosto izpade le kot kolaž videospotov za propagiranje nasilja in umora. Gledalec se z morilskim parom le stežka poistoveti (sploh, če ima vsaj kanček spoštovanja do človeškega dostojanstva), ne glede na dejstvo, da so njuni nasprotniki (predstavniki zakona!) še bolj brezobzirni in nihilistični. In čeprav so igralci prepričljivi v svojih vlogah, so njihovi liki tako tanki in ploski, da jih komaj najdemo. Namesto družbene kritike tako dobimo le karikaturo družbe, ki spominja na resničnost približno toliko kot kakšen post-apokaliptični svet v kakšni slabi grozljivki. Edino kar gre filmu treba šteti v plus je zares dobra glasba.

Rojena morilca si lahko ogledate nocoj ob 23.30 na TV3.

PS: To besedilo je nastalo kot predloga rubrike Pro et Contra za TV Večer in doslej še ni bilo objavljeno. Tekst je spisan kot dva različna pogleda na isti film in bi ga v osnovi naj spisala dva avtorja. Osebno se strinjam s PRO.