Ambiciozno zastavljen film, a s slabim scenarijem in pretiranim občutkom računalniške igre. Ocena: 2. Film katastrofe. 114 minut.

Režija: Brad Peyton.

Igrajo: Dwayne Johnson, Alexandra Daddario, Carla Gugino, Paul Giamatti.

Težko se je odločiti, ali hollywood bolj sovraži San Francisco ali domači Los Angeles, saj sta obe mesti v filmih doživeli že nič koliko uničujočih dogodkov, od tornadov, jedrskih eksplozij, napadov pošasti, padca vesoljskih ladij in še bi jih lahko našteli. Ker obe mesti ležita ob prelomnici Svetega Andreja, ju v tem filmu (kanadski) režiser Brad Payton uniči do konca. S San Franciscom je še nekoliko bolj nazoren, saj ga poleg potresa uničita še požar in cunami, vendar je razlog najbrž tudi v bolj filmičnem statusu njegovih znamenitosti.

Zgodba sledi pilotu reševalnega helikopterja Rayu v podobi Dwayna Johnsona, ki se ob najhujšem potresu v znani zgodovini odloči reševanje ljudi omejiti na svojo (bivšo) ženo in hčerko ter naključne mimoidoče. Hkrati z njegovo zgodbo spremljamo propad roba zahodne civilizacije, ko se stavbe rušijo, voda zaliva, množice besnijo in znanstvenik opozarja ljudi na prihajajoče uničenje. Režiserju Peytonu ne gre očitati pomanjkanja ambicije, kakor tudi ne premišljenega iskanja vzorov v neodvisnih filmih, kot sta Otroci človeštva in Nemogoče. S postavitvijo kamere v položaj človeka, ki beži iz kaosa sesedajoče se stolpnice ali skuša izplavati iz hitro poplavljajoče se pisarne, postavi gledalca v njegov/njen položaj, a vseeno ostane daleč od svojih vzornikov. Zataji pa tudi pri kakovosti izvedbe, saj na račun prikaza obsega in pretirane uporabe računalniških posebnih učinkov te scene pričnejo spominjati na video vložke iz računalniških iger, ko igralec čaka, da se zgodba odvrti in bo ponovno lahko prevzel nadzor nad likom. Kar bi bilo po drugi strani odlično, saj bi skoraj vsak igralec lahko prispeval k bolj zanimivi zgodbi. Zanimanje gledalca pa upade tudi zaradi težav s tempom, saj je med akcijskimi sekvencami in intimnimi pogovori razlika tako velika, kot da bi gledal dva različna filma.

V Prelomnici Svetega Andreja pa vendarle ni težko najti všečnih stvari, saj kljub pomanjkljivostim v zgodbi, dialogih in posebnih učinkih film izkoristi prednost tega, da stoji na ramenih velikanov v zasedbi, predvsem Johnsona, Guginove, Giamattija in Daddarieve.

Prvič objavljeno v Vikendu junija 2015.

Napovednik: