Ste že prebrali mednarodno uspešnico Dekle z zmajskim tatujem, v prvi izdaji izpred dveh let znano pod točneje prevedenim naslovom Moški, ki sovražijo ženske? Če so vam všeč kriminalke in tega še niste storili, potem si knjigo čim prej nabavite ali izposodite. Še prej pa se odpravite v kino in si oglejte film. V tem vrstnem redu.

Filmske predelave knjižnih uspešnic so zmeraj kot hoja po tankem ledu. Za začetek je zgodbo skoraj vedno potrebno skrajšati in običajno se zalomi že na tej točki. Tempo pogosto ni dovolj dinamičen ali način pripovedi dovolj filmski, kar zahteva že bolj korenite spremembe in lahko privede do tega, da film in knjiga zgolj nosita isti naslov, ostale skupne značilnosti pa izginejo. A vsake toliko se najdejo filmarji, ki uspejo premagati te prepreke in ustvariti odličen film, ki je knjižni predlogi lahko v čast. V teh primerih pa pridemo do naslednje dileme: si najprej ogledati film, ali prebrati knjigo? Ne skrbite, poglobili smo se v primerjave kriminalk v tiskani besedi in na platnu in vam lahko svetujemo.

Dekle z zmajskim tatujem (oz. Moški, ki sovražijo ženske)

Avtor: Stieg Larsson Režija: Niels Arden Oplev

Začeti s: filmom

Razlog: Eden najboljših trilerjev zadnjih let je odlično posnet, z dobro igro in nepozabnimi scenami. A neverjetno stkana in prepletena zgodba je vseeno najmočnejša lastnost. In če najprej preberemo knjigo, potem nas zgodba ne drži v tako popolni napetosti, zmotijo pa nas določene razlike glede na izvirnik. Hkrati so te razlike in izpuščene scene toliko bolj zanimive pri kasnejšem branju knjige. Kakor tudi izjemno presenetljiva dodatna scena na koncu, ki je samo v knjigi, v filmu pa ne.

Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo

Avtor: Stieg Larsson Režija: Daniel Alfredson

Začeti s: knjigama

Razlog: Glede na dejstvo, da bodo vsi trije romani Larssonove trilogije Millennium štartali v kinu v treh zaporednih tednih, je najbolj preprosto si najprej ogledati filme in potem prebrati knjige, predvsem tretjo, ki še ni prevedena v slovenščino. A obratni vrstni red bi na tem mestu bil boljši. Drugi film in knjiga imata skorajda identično zgodbo, vključno s precej dolgimi seksualnimi scenami v prvi polovici, a je v knjigi osnovna dilema zgodbe (kdo je ubil novinarja) boljše predstavljena in razvodeni, če veš odgovor. Tretja kombinacija pa je pravo presenečenje, saj se zgodba filma osredotoča le na zadnjih par strani romana, večina izvirne zgodbe pa je na hitro odpravljene. Zato je seveda bolje najprej prebrati roman, nato pa si, povsem brez pričakovanj še ogledati film.

Parfum: zgodba o morilcu

Avtor: Patrick Süskind Režija: Tom Tykwer

Začeti s: filmom

Razlog: Roman Patricka Süskinda je eno najbolj branih del povojne nemške literature in postmoderne literature nasploh, zato je tudi več kot primerno, da je filmsko predelavo posnel eden najbolj ustvarjalnih nemških režiserjev, in za to dobil proračun 50 milijonov evrov, s čimer se je Parfum uvrstil med najdražje evropske filme vseh časov. Ravno tako kot Süskind na straneh Parfuma oživi svet Francije 18. stoletja, uspe Tykwerju to pričarati na platnu. A, podobno kot pri Dekletu z zmajskim tatujem, je tudi pri Parfumu zgodba precej ključnega pomena in filmu odvzame nekaj čara, če jo poznaš. Knjigi pa še vedno ostanejo neverjetno živi opisi vonjav in en cel del zgodbe, ki je v film ni bilo mogoče spraviti.

Ni dežela za starce in Cesta

Avtor: Cormac McCarthy Režija: Ethan in Joel Coen (Ni prostora za starce), John Hillcoat (Cesta)

Začeti s: knjigo

Razlog: Cormac McCarthy velja za enega najboljših živečih ameriških pisateljev, pogosto ga primerjajo z Williamom Faulknerjem, njegova romana Cesta in Blood Meridian pa po izbiri kritikov sodita med najboljša literarna dela 20. stoletja. Obema filmoma uspe odlično prenesti ton McCarthyjeve proze na platno in kljub nedvomnemu pritisku filmskih studiev sta oba filma ostala zvesta celotni zgodbi, vključno z vsemi zamorjenimi, temačnimi elementi. Tako Cesta kot Ni prostora za starce sta zares odlična in dodelana filma, a na koncu le vizualizacija dveh osupljivih romanov, ki ju je preprosto treba prebrati.

Obala in Trainspotting

Avtor: Alex Garland (Obala), Irvine Welsh (Trainspotting) Režija: Danny Boyle

Začeti s: filmoma

Razlog: Obala morda ni povsem v isti ligi kot ostali filmi na tem seznamu, a je glede na siceršnje delo režiserja Boyla in Garlandov roman hitro mogoče zaključiti, da bi rezultat lahko bil povsem drugačen, če filmski studio ne bi v zameno za visok proračun in Leonarda DiCapria zahteval preveč sprememb. Vizualno je film pogosto osupljiv, a Garlandova zgodba je tista, ki najbolj povleče in ta je v knjigi precej boljša. Ogled filma po branju romana preprosto vodi v razočaranje. S Trainspottingom je zgodba drugačna, saj Boyla takrat ni nihče omejeval in film brez dvoma sodi med največje mojstrovine devetdesetih. A treba se je zavedati, da je roman napisan v grobem edinburškem delavskem dialektu, ki je v slovenščino preveden v pristno, a za mnoge nič manj težavno ljubljanščino, kar skupaj s hitrimi miselnimi preskoki pripovedovalcev prinese precej težavno branje. Hkrati ima roman precej več stranskih zgodb, ki obogatijo svet Trainspottinga.

Klub golih pesti

Avtor: Chuck Palahniuk Režija: David Fincher

Začeti s: filmom

Razlog: Palahniukov prvenec je tematsko spektakularen, a avtor je svoj slog pisanja od takrat še krepko dodelal (čeprav žal ni bil več preveden v slovenščino), Fincherjeva predelava pa je, po drugi strani, skorajda popolna mojstrovina. Kljub istem osnovnem zapletu in tematikam, ki jih film in knjiga vsebujeta, je zgodba filma (predvsem pa konec) precej spremenjena in to tako, da so nepovezani mrtvi rokavi dogajanja povezani v en močan tok, gejevske metafore pa potencirane do konca, brez da bi za trenutek “stopile iz omare” ali postale karikature. Hkrati je treba upoštevati tudi spektakularen preobrat na koncu, ki je v filmu precej bolj učinkovit in nepredvidljiv kot v knjigi.

Prvič objavljeno v Vikendu decembra 2010.