Igra imitacije: Ocena: 4. Zgodovinski triler. 114 minut.

Režija: Morten Tyldum.

Igrajo: Benedict Cumberbatch, Keira Knightley, Matthew Goode, Mark Strong.

Heker: Ocena: 2. Akcijski triler. 133 minut.

Režija: Michael Mann.

Igrajo: Chris Hemsworth, Viola Davis, Wei Tang, Leehom Wang.

Igra imitacije preseže pasti računalništva na velikem platnu, Heker pa se ujame v vsako.

Trenutno sta v naših kinematografih kar dva filma o razbijanju šifer, vdorih v računalniške sisteme in o njihovih posledicah na življenje v fizičnem svetu. Kljub skupnemu stičišču zapletov bi filma težko ubrala bolj različen pristop. Glavna razlika je v žanru, saj je Igra imitacije biografska drama o matematiku Alanu Turingu, ki je zaslužen za razbitje enigme, nemškega šifrirnega sistema v drugi svetovni vojni, in razvoj računalništva, Heker pa akcijski triler z veliko streljanja, v katerem računalništvo in vdori v sisteme služijo za gibalo zgodbe, nekako analogno z vlogo, ki jo ima medicina v povprečnem doktor romanu. Razlika je opazna tudi v vizualni podobi. Michael Mann se je v Hekerju na eni strani odločil za potop na mikroraven s prikazom potovanja elektronov po čipih, na drugi pa za hitre reze med številnimi zornimi koti protagonistov za dvig tempa. Morten Tyldum je v Igri imitacije ubral drugo pot in računalništvo predstavil kot reševanje problemov, skoraj avtističnega, narcističnega protagonista pa približal občinstvu tudi tako, da ga je predstavil kot ljubitelja križank. V obeh filmih je junakov cilj jasen – ustavitev nasilja (vojne oziroma terorizma) –, pot do njega pa zelo tehnična in zapletena in na tej točki Igra imitacije povsem povozi Hekerja. Z osredotočanjem na like in njihovo človečnost se film izogne dolgočasnim sekvencam računanja in nastavljanja vzvodov oziroma jih vključi zgolj, kolikor je to potrebno, medtem ko se Heker kiti s kraticami in latovščino ter prikazuje tipkanje ukazov v terminalno vrstico, kar zgodbo premakne prav toliko kakor posnetki velemest, ki se kopljejo v neonu. To je stalnica filmov Michaela Manna, vendar ti posnetki učinkujejo le, kadar so uporabljeni v pravem kontekstu in s pravim občutkom, kot denimo v Stranskih učinkih, medtem ko tukaj upočasnijo tempo in uspavajo gledalca. Navdih za Hekerja je kiber napad na iranske centrifuge urana z virusom stuxnet, ki so ga najverjetneje izvedli izraelski vohuni, kar je zanimiva zgodba, zaplet filma pa kopija bondiade Goldfinger in prvega Supermana, le bolj razvlečen in neumen. In na koncu je seveda tukaj igra. Benedict Cumberbatch si je prislužil nominacijo za oskarja za Igro imitacije, pa tudi Keira Knighley se dobro odreže, medtem ko so igralci v Hekerju bolj podobni voščenim lutkam kakor osebam.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2015.