»Z veliko močjo pride velika odgovornost. To je moj dar, moje prekletstvo. Kdo sem? Jaz sem Človek-pajek.« S temi besedami se zaključi prvi film Človek-pajek (Spider-Man) in že v prvem delu je bilo očitno, da mlad Peter Parker komajda obvlada svoje poslanstvo in odgovornost, ki jih prinašajo njegove pajkovske sposobnosti. V drugem delu celo pade v depresijo in se odloči obesiti rdeče-moder kostum na klin, vendar mu dejstvo, da je njegova izvoljenka v nevarnosti, povrne voljo in moči. V tretjem delu se Peter Parker/Človek-pajek, že tretjič v podobi Tobeyja Maguireja, ponovno spopade z demoni dvoma, ki to pot iz njega izvabijo njegovo temno stran.

A Človek-pajek 3 ni prvi film v katerem herojskega junaka preslepi temna stran in moč maščevanja; ta motiv je znan že iz časov starogrških legend. Polbog Herkul je sicer bil velik heroj v grški mitologiji, ki je premagal cele horde pošasti in pomagal ljudem, vendar je poleg tega tudi dvakrat zapadel pod vpliv svoje sovražnice boginje Here, ki ga je spravila ob um, da je ubil najprej svojo ženo Megaro in njune tri otroke, kasneje pa še svojega najboljšega prijatelja Ifita. Herkul se je pokoril za svoje grehe in moral opraviti veliko dobrih dejanj preden mu je bilo odpuščeno, da je lahko nadaljeval življenje heroja.

Stripovski in filmski superjunaki v veliki meri temeljijo na grški mitologiji in z njo se je seveda prenesel tudi motiv temne plati herojskega junaka ter zloraba nadnaravnih moči. Tako je v tretjem delu izvirne serije filmov o Supermanu podlegel celo ta nadjunak, ko ga je nekakšen sintetičen kripton spremenil v … t.i. zlobnega Supermana, ki pa je v bistvu bolj neotesanec in, hm, kot bi dekleta rekla, prasec.

Supermanova pot na temno stran pravzaprav ni bila tako zelo temna, niti dolgotrajna, pa tudi celoten film Superman III ni bil ravno uspešen. Zato pa je ravno v tistem času na ‘temno stran’ vleklo nekega drugega filmskega junaka; čeprav ni pravi stripovski superjunak, je Luke Skywalker v Vojni zvezd: Jedijeva vrnitev resno razmišljal o prestopu na temno stran sile, da bi se lahko pridružil svojemu očetu med Sithi. Tretji del Vojne zvezd je namreč prišel v kina isti mesec kot tretji del Supermana.

Veliko bližje temni strani je zmeraj bil Batman, ki dejansko nima nadnaravnih moči, vendar pa je njegov osnovni motiv za boj proti kriminalcem zmeraj bil maščevanje. In tako tudi njegova dejanja pogosto niso v interesu ‘človeštva’, temveč predvsem v interesu maščevanja. To je še najbolj izpostavil film Batman: Na začetku, kjer Batman med v svojem maščevalnem elementu nekajkrat ogrozi življenje drugih.

Batman pa seveda ni edini maščevalec med junaki. Punisher, oziroma ‘Kaznovalec’ kot bi njegovo ime lahko prevedli, je stripovski junak, ki je dobil že dva filma, prvega z Dolphom Lundgrenom v glavni vlogi v osemdesetih in pred tremi leti še enega s Thomasom Janom (in lani še tretjega, ampak ga raje pozabimo). Podobno kot Batmana, tudi Punisherja žene maščevanje, saj sta zaradi mafijcev umrla njegova žena in sin. Punihser sicer ne stopi na temno stran, vendar pa pri doseganju svojih ciljev ne okleva pred izbiro sredstev kot so izsiljevanje, mučenje, ugrabitve in podobno. Podobne lastnosti ima tudi večina likov v stripih in filmih Mesto greha, vendar pri Mestu greha pravzaprav ne moremo več govoriti o junakih.

Podobno temne lastnosti kot maščevanje ima tudi jeza, kar je najbolj očitno pri Hulku, še enem stripovskem in filmskem superjunaku, ki ne dela zmeraj zgolj dobrih stvari. Hulkov alterego je dr. Bruce Banner, fizik, ki ga je nesreča med poskusi preobrazila v pošastnega in razjarjenega, zelenega Hulka. Čeprav je načeloma v človeški podobi, ga izbruh jeze spremeni v Hulka in takrat njegovemu razdejanju lahko uide le malokdo.

In potem so superjunaki, ki nihajo med dobrim in zlom, najbolj znana med njimi pa je zagotovo Catwoman, ki se je najprej pojavila v stripih o Batmanu, kasneje pa dobila tudi svoje stripe in film. Tudi ona je načeloma maščevalka, vendar za razliko od Batmana njen cilj ni zgolj pomagati ljudem, temveč predvsem sebi. Hkrati tudi ni zlobna in nima načrtov po pokolu večjega števila ljudi, niti vladanju svetu, kar so splošne značilnost večine stripovskih antijunakov.

Prvič objavljeno v Vikendu.